Anton Krajnc – Babnik, ustanovitelj Babnikove godbe

Rodil se je leta 1883 kot edini sin Marije Gostenčnik in Blaža Krajnca. Mati je bila rojena na Selah, njen stric pa je bil misijonar v Ameriki. Antonu je mati umrla, ko mu je bilo komaj deset let, tako da ga je vzgajal le oče. Ta je bil zelo navdušen nad glasbo, čeprav ni igral nobenega instrumenta. V sinu je že zgodaj odkril glasbeni talent. Na pobudo učitelja Franca Rozmana mu je kot dvanajstletnemu kupil violino. Učitelj Rozman ga je naučil tudi igrati in mu nudil prvo glasbeno izobrazbo.

V tistem času je organist v Šmiklavžu ustanavljal pihalno godbo. S šentiljskim organistom sta si pomagala pri izmenjavi cerkvenih pesmi. Ker ga je pešpot vodila mimo Babnikove domačije, je večkrat slišal igranje violine. Povabil je Antona, da bi pri njih igral Es-klarinet, oče Blaž pa mu je instrument tudi kupil. Tone ga je hitro osvojil in leta 1901 že pristopil h godbi. Ker je po nekaj mesecih igranja v Šmiklavžu umrl 1. fligerhornist, ga je nadomestil prav Anton (tudi fligehorn mu ni delal prevelikih težav), klarinet pa je prevzel nekdo drug.

Leta 1903 je na pobudo očeta začel zbirati okoliške fante in jih tudi glasbeno vzgajati. Kot edini sin je po takratnem zakonu Avstro-ogrske služil vojaški rok le tri mesece namesto treh let. Tako njegovo delo na glasbenem področju ni preveč trpelo. V manjših zasedbah je takrat na raznih gostijah igral trobento in tudi še violino, za zasedbo godbe pa je bilo potrebno nabaviti instrumente. Iz svojih prihrankov jih je godbenikom kupil oče Blaž, sin Anton pa jih je naučil igrati in začeli so z vajami. Imeli so jih pri Babniku doma ob nedeljah popoldne. Prvi koračnici, ki so se jih naučili, sta bili Mali kaplar in Regimentski komeradi.

Anton Krajnc je za godbo prirejal tudi cerkvene pesmi. Prvi javni nastop godbe je bil leta 1906 na lepo nedeljo farnega zavetnika sv. Ilja. Leta 1914 je bil Anton poklican med mobilizirance v prvo svetovno vojno. Čez nekaj mesecev je bil ranjen v levo roko in pljuča v bitki pri Gradeku na Poljskem. Krogla mu je obtičala v pljučih in v telesu mu je ostala vse do njegove smrti. Kljub temu je do leta 1939 igral 1. fligehorn ali krilovko, kot rečemo danes. Leta 1919 se je oženil z Marijo Tovšak iz sosedove Kralove družine. Rodili so se jima trije otroci: Jože, Marica in Anton. Jože je kasneje za njim prevzel vodenje godbe, igral je krilovko in nazadnje tenor. Na pikolu in klarinetu je nekaj let pri godbi igral tudi sin Anton. Žena Marija oz. Micka je bila cerkvena pevka in je doma večkrat prepevala cerkvene pesmi, mož Anton pa je potem po posluhu napisal note za godbo. To so bile velikonočne in evharistične pesmi, ki jih je godba dolga leta igrala na cerkvenih slovesnostih.

Anton Krajnc je godbo vodil vse do leta 1939, ko mu je dr. Strnad zaradi rane na želodcu igranje krilovke odsvetoval. Po izstopu Jožeta Bucija leta 1941 je igral tolkala in veliki boben vse do leta 1959. Umrl je 13. avgusta 1960.

♦♦♦

V življenju so ljudje, ki s svojimi dejanji presegajo čas svojega bivanja na zemlji. Včasih mogoče k temu botruje tudi nekaj srečnih naključij, vendar pa je prava in odločujoča osebnost človeka samega, njegova volja, talent in vizija.

V Svetem pismu beremo zgodbo o gospodarju, ki je svojim trem služabnikom podaril talente. In poučno je, kako so z njimi ravnali. Prvi jih je zapravil z veseljačenjem, drugi jih je skopuško zakopal, tretji pa jih je v življenju uporabil in oplemenitil. Prva dva sta zaradi svojega ravnanja pri gospodarju padla v nemilost, tretjega pa je gospodar za pravilno ravnanje pohvalil in nagradil. Ta modrost je v življenju vodila tudi Antona Krajnca – Babnika, saj se je v življenju ravnal po zgledu tretjega. Za njegovo življenje in delo smo mu iskreno hvaležni in hkrati ponosni, da smo dediči njegovih plemenitih in nesebičnih dejanj.