Ob 100-letnici
Naši trenutki so kot prazne posode, ki nam jih – vsem enako – odmerja življenje. Od nas samih je odvisno, s čim in kako jih napolnimo. Nekdo jih brezbrižno pušča prazne, drugi jih strastno in pohlepno polni, da se brezsmiselna vsebina že preliva čez rob, modri in razumni pa jih premišljeno zapolnjuje z žlahtno vsebino, ki osmišlja in osrečuje vsak njegov sedanji trenutek ter hkrati ohranja svojo žlahtnost za prihodnje čase. Ljudje takšnega kova zaznamujejo svoj čas in pustijo neizbrisno sled svojega delovanja na časovni osi življenja svoje družine, kraja, naroda, sveta. Muzikanti Babnikove godbe prav gotovo sodijo med te ljudi, 100 let delovanja godbe to neizpodbitno potrjuje.
Delovanje godbe skozi čas odseva pristno lastnost, ki je lastna le ljubiteljstvu v polnem pomenu besede. Igranje v godbi je muzikantom predstavljalo del njihovega življenja. To ni bil “dril” za doseganje vrhunske kvalitete igranja in še manj omalovaževanje. Zadovoljstvo in radost duše muzikanta je bila že v majhnem uspehu igranja na instrument in še bolj ob toplem sprejemu poslušalcev. V prvih desetletjih po ustanovitvi je bilo teh precej že na samih vajah, saj druge glasbe na vasi ni bilo. Nastopi in igranje godbe so bili daleč od komercialne preračunljivosti. Instrument je bil del osebnosti muzikanta, njegovih čustev in dejanj ter negovan kot osebni inventar. Priprav in čiščenje instrumenta za nastop sta bili sveti spoštovani opravili. Otroci smo bili počaščeni, če nam je muzikant zaupal tovrstno delo.
Igranje na instrument, vaje in nastopi so imeli v življenju muzikanta svoje mesto, lahko bi rekli celo – prednost. Za ustanovitelja godbe Antona Krajnca je bilo znano, da je na svoj “fligehorn” igral vsak dan opoldne. Takrat je vse ostalo delo odložil, tudi če je pretilo, da nevihta zmoči že posušeno seno. Dobro se spominjam muzikanta Franca Rutnika – Levovška in sobotnih popoldnevov, ko se je z njegove kmetije v gozdu malo pod Črepičem oglasil njegov fligehorn. Včasih se mu je z 2. fligehornom v sozvočje pridružil sosed Alojz Rek in blago igranje se je razleglo čez dolino do obronkov Pohorja. Melodija je zvenela ubrano in v tišini narave ob pričakovanju praznične nedelje.
To so moji spomini lastnega čutenja do glasbe, ki sem jih doživljal v letih svojega otroštva v naši vasi. Beseda glasba je bila zame vedno povezana z Babnikovo godbo, saj takrat druge skoraj ni bilo. In ko sem vse to povezal še s petjem svoje mame, je postala glasba neločljiv del mojega življenja. Prepričan sem, da so tako čutili tudi nekdanji muzikanti Babnikove godbe in da se s tem oplaja tudi mladi rod muzikantov. To je tista nevidna vez, ki je godbo povezovala in ohranjala vseh sto let njenega delovanja. Res se v današnji dobi marsikaj spreminja, od vrednot do navad – a vendar – ena stalnica ostaja: Glasba je del našega življenja!
Peter Tovšak
Zgoščenka ob 100-letnici Babnikove godbe:
“Mislinjska dolina” (Melodija in besedilo: Peter Tovšak; Priredba: Grega Tovšak):
Babnikova godba 1906 